Slovansko rodnoverje

 

 

Uvodna beseda

V besedilu predstavljamo temeljne vsebine našega rodnovernega pogleda na svet in svetost. Zavedamo se, da nekaj strani ne more povsem predstaviti naše vere s tisočletno zgodovino, a vendar moramo za lažje razumevanje poenostaviti nekatere teme. Glavni namen je standardizirati glavne pojme, kar razumemo pod slovansko oziroma slovensko rodnoverje.

Kadar govorimo o tradicionalni veri naših prednikov imamo v mislil domorodno etnično vero. Ta je starejša od monoteistične vere, ki je prevladala na Slovenskem zadnjih tisoč in več let, saj njeni začetki segajo v same korenine našega rodu.

 

O etnični religiji

Naravne, rodne ali etnične religije sprejemajo mnogoterost in raznolikost, kakor je vidna v sami Naravi. Take religije nimajo želje in potreb po širjenju k drugim ljudem, ki že sledijo svojim tradicijam. Z drugimi besedi, rodne religije sprejemajo drugačne poglede na Božanskost drugih narodov in jih sprejmejo kot pravilne v okviru njihove tradicije, kjer so se razvile. Na drugi strani abrahamske religije razumejo svoje videnje resnice za edino pravilno in jo poskušajo vsiljevati vsem ostalim. Etnične religije so bile v preteklosti žrtve etnocida najprej v Evropi, nato pa še po ostalih celinah sveta. Vseeno je tradicionalna vera preživela v zavesti nekaterih ljudi do danes in resnica o zgodovini naše vere tako danes počasi prihaja na dan. Sodobni rodnoverci bomo prenesli plamen vere naslednji generaciji.

Slovansko rodnoverje je etnična religija, ki se je samostojno razvijala na ozemlju današnje Slovenije ter zemlji, ki so jo nekdaj poseljevali naši slovenski in slovanski predniki več tisočletji. Etnično lastnost ji dajejo samo njej lastna imena bogov in edinstvene bajeslovne pripovedi, ki so neločljivo povezana z jezikom in kulturo Slovanov. Vera je naravna, saj se je razvijala pod vplivom sistematičnega opazovanja narave in naravne teologije, ki vključuje obredja na naravne letne meje in poteka od nekdaj v nikoli končani cikličnosti. Z današnjim izrazoslovjem jo zaradi različnih pojavnosti in množičnosti božanskega uvrščamo med politeistične (mnogo božanstvene) religije.

 

Zgodovina razvoja

Najstarejša zgodovina staroverstva se veže na zgodovino naroda, saj je etnična religija vedno vezana na določen rod. Izvore slovenske vere torej iščemo v skupnih izvorih slovanske in predslovanske dobe. Še starejši izvori so skupni staro indoevropskim verovanjem in bajeslovne in jezikoslovne podobnosti dobimo pri različnih slovanskih, baltskih in vse do arijskih verovanj v Indiji zapisanih v Sanskrtu.

Po pokristjanjevanju naših prednikov je vera, ki prej ni imela posebnega imena, saj je bila ena in edina našim prednikom, dobila ime stara vera. Staroverje je postalo v nasprotju z »novoverjem« preganjeno, žreci in volhi so bili ubiti in hrami uničeni. A vendar vera ni nikoli izginila. Čas od začetka pokristjanjevanja imenujemo tudi čas dvoverja, saj je vzporedno z uradno religijo, skrivno še naprej obstajala stara vera. Častilci stare vere so bili zaradi verskega sovraštva prisiljeni vero skrivati in navzven živeti življenje, ki ga je pričakovala verska in državna oblast.

Po stoletjih preganjanja in mnogih žrtvah in skoraj dokončnih uničenjih fizičnih sledov stare vere, se je slovansko rodnoverje začelo obujati šele v 19. in 20. stoletju. Različni ljudje so v različnih zgodovinskih obdobjih iskali duhovna navdihe v preteklih verovanjih, slovenske bogove pa smo z njim lastnimi imeni počastili šele po osamosvojitvi države, verskega strahu in osvoboditvi duha. Najpomembnejše pripovedi o verovanjih iz narodnega spomina so bila tako objavljena šele v zadnjih letih.

 

O veri in poimenovanju

Kot omenjeno zgoraj je slovanska vera šla skozi različna obdobja zgodovine, ki so ji pridala imena v katerih opažamo duha tistega časa. Dokler se je vera še svobodno razvijala je bila zgolj in samo vera, na kar pa je v opoziciji s krščanstvom postala stara vera. Poleg tega je obstajalo še več negativnih imen za staroverce, npr. krivoverci, neverniki ali pogani. Sami staroverci so sprejeli to ime in je zanje imelo nevtralni pomen. Seveda so imeli staroverci tudi svoja lokalna imena in znamenja, kako so se prepoznali. Danes z besedo staroverci imenujemo predvsem zadnje organizirane častilce iz 20. stoletja, ki so jih pozabi iztrgali redki zapisovalci ljudskega izročila.

Po ponovnem obujanju stare vere se je udomačila beseda staroverci tudi za današnje častilce vere prednikov, ki rekonstruirajo domorodna verovanja in duhovnost. V tem pomenu je staroverje pomensko enako rodnoverju, ki je danes najbolj razširjen izraz med Slovani. Beseda rodnoverje pomeni religija rodu, tradicionalno slovansko duhovno kulturo, v našem specifičnem primeru slovensko vero. Ime je bilo verjetno prvič uporabljeno pri ukrajinski organizaciji »Rodna vera« (ukr. Ridna vira) v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Od devetdesetih let 20. stoletja se je po slovanskem svetu razširil izraz rodnoverje, ki se je prilagodil posameznim slovanskim jezikom (rodzimowierstwo v poljščini, rodnoverje v srbščini, rodnoverie v slovaščini itd). V grščini je enakovreden izraz ethnikos (Εθνικής), ki pomeni tako staroverski, kakor narodni, v germanskem poganstvu »odinizem«, v Rusiji pa se paralelno z rodno vero uporablja ime jazyčestvo. V angleščini temu izrazu odgovarja »native faith« ali »ethnic religion«. Besedi pogan se izogibamo, ker ima beseda negativni pomen in označuje krščanski pogled na ostale religije.

​

Duhovnost

Današnji rodnoverci svoje duhovne potrebe napajamo v ne presahnjenih izvirih naše tradicije, folklore Slovencev in nam bližnjih Slovanih. Dana nam je sreča, da so redki zapisovalci ljudskega izročila ohranili pripovedi zadnjih starovercev iz zahodne Slovenije. Z nobenimi viri ne moremo popolnoma rekonstruirati stare vere, niti ni to naš cilj, saj se je vera v stoletjih in tisočletjih spreminjala, zato so tudi razlike med imeni božanstev pri starovercih v zahodni Sloveniji in imenih slovanskih bogov v starih kronikah. Kljub temu lahko zelo dobro razumemo zgodovinske temelje naše duhovnosti, ki so nujno potrebni za sodobno življenje, sodobno rodnoverje pa ne ohranjajo živa knjige, temveč plamena v naših srcih.

Čeprav govorimo o zgodovinski veri, se naša duhovnost prilagaja sodobnim potrebam človeka in le te v polnosti zadovoljuje.  Naša vera ni rekonstrukcija nekdanjega življenja, temveč živa tradicija, ni spomin, temveč način življenja. Zgodovinske religije ne rekonstruiramo, temveč jo prilagajmo v naše življenje tukaj in zdaj. Naši obredi so duhovne prakse, ki se izvajajo na naše svete dneve v nikoli prekinjenemu krogu vračanja življenja in smrti.